in skrajni čas je, da se lotite poskusov – če se jih še niste.
Drage učiteljice in učitelji, ki ste svoje učence navdušili nad tekmovanjem Kresnička (ali pa so oni navdušil vas) in zdaj skupaj eksperimentirate,
želimo si, da bi ob pripravah na tekmovanje uživali vsi, učenci in učitelji, zato bi radi vse še enkrat spomnili na namen tega tekmovanja. Tekmovanje Kresnička ni tekmovanje, kjer bi lahko natančno vedeli, kaj se je treba naučiti in kateri so pravilni odgovori. Poskusi in vprašanja, ki so razpisani ob začetku šolskega leta in niso nujno del učnega načrta, podajo le smer raziskovanja. Nič ni narobe, če učitelji sami ne poznamo odgovorov na vsa vprašanja. S tem le priznamo, da se tudi učitelji v šoli vedno lahko naučimo kaj novega in se neznanemu ne izogibamo. Ko bodo to razumeli tudi naši učenci, nam ne bo težko priznati, da česa ne vemo in bomo skupaj z učenci lahko sproščeno raziskovali.
Poskusi na nek način vedno uspejo, tudi ko ne. Iz neuspelih poskusov se včasih naučimo še več kot iz ‘uspelih’. Če nas izid poskusa preseneti, ker ni tak, kot smo pričakovali, je to priložnost za konstruktivno razmišljanje. Lahko prilagodimo naše pojmovne predstave novim ugotovitvam. Lahko razmislimo, ali smo pri izvajanju poskusa morda kje spregledali pomembno okoliščino. Da se prepričamo o izidu, lahko poskus ponovimo.
Vprašanja RAZMISLI, PREIZKUSI, POIŠČI, VPRAŠAJ so večinoma odprtega tipa, zato so odgovori nanje lahko zelo raznoliki. Trudimo se, da bi tudi odprta vprašanja zapisali nedvoumno in da bi jasno usmerjala razmišljanje eksperimentatorjev, nam pa zelo verjetno to ne uspe vedno. Učimo se namreč tudi mi, ki sestavljamo poskuse in naloge. Široka vprašanja lahko služijo kot iztočnica za postavljanje bolj usmerjenih vprašanj – naj se mladi raziskovalci malce urijo tudi v zelo pomembni raziskovalni veščini postavljanja usmerjenih in jasnih vprašanj. Ta vprašanja naj zastavljajo sami sebi.
Sašo Žigon in Barbara Rovšek