Deli objavo na tej strani: Tweet about this on TwitterShare on FacebookEmail this to someone

Včeraj sem poslušala predavanje nevroznanstvenice, prof. Maje Bresjanac z Medicinske fakultete, ki je v sklepu svojega predavanja predlagala več dvoma in kritičnega mišljenja v šoli; ravno to, kar vadimo s Kresničko – in vadimo vsi; mi, vi, učitelji, in seveda učenci. Če bi vnaprej dali preveč pojasnil, zakaj se pri poskusih zgodi, kar se, bi se lahko naše raziskovanje malce izrodilo v sledenje receptom (in negiranju tega, kar včasih opazimo). Zato namenoma (tako pač je) ne povemo vsega vnaprej, pustimo, da poiščete skupaj z otroki dodatne informacije, tuhtate, se sprašujete, ponovite poskuse. Če vam rastline rastejo proti določenemu filtru, to pomeni, da rastejo tja – saj ste videli na svoje oči? Pa kaj potem, če kje piše, da rastejo proti drugemu? Saj ste opazili, da so napake tudi v učbenikih?

In kot sem napisala že enkrat za Naravoslovno Solnico: to, da učitelji ‘tavate v temi’ skupaj z učenci, je za učence lahko dodatna spodbuda in motivacija za sodelovanje, ker so bolj enakopravni v tem raziskovanju, ker so njihove ideje enako dobre kot vaše. Učitelji seveda veste, kako se zamisli (hipoteze) testira; in to je bistvo te Kresničke, da skupaj z njimi vadite to postavljanje in preizkušanje hipotez. V tem vsi zmagate; tudi tisti, katerih hipoteza ne zdrži presoje; bistvo je v tem, da znamo opazovati, videti, postaviti hipotezo na osnovi opaženih vzorcev v pojavih, načrtovati preizkus hipoteze. Vsak izzid preizkušanja hipoteze je enako dober; tisti, ki je ne ovrže ali tisti, ki jo – ker potem, ko vemo za izzid, o pojavu nedvomno vemo več kot prej. (In še ena misel iz včerajšnjega predavanja: ne smemo se preveč navezati na svoje hipoteze!)